Šepetanja

Popotovanje



Ni me. Prevec boli, če si.

Pogledam se v ogledalo. Oči so rdeče, bezgavke otekle, v obraz vsa zabuhla. Ne morem gledati svoje podobe! Tako zelo je ne morem gledati! Pa vendar, ko izbruham vse, kar sem pojedla, mi vsaj za hip odleže. Vsaj za bežen trenutek začutim spet lahkotnost v telesu.

Vsaj tukaj imam občutek, da lahko nadzorujem svoje življenje.

Spet sem bruhala. Že tretjič danes. Noge se mi tresejo od utrujenosti. Že stokrat sem si obljubila, da je zadnjič. Vsak dan znova si prisežem. Da bo od jutri naprej vse drugače.

In jutri … Ne zmorem.

Utrujena sem. Komaj dvaindvajset jih imam, pa sem tako zelo utrujena od življenja. Nobenemu se ne sanja, v kakšnem peklu živim. Navzven izgleda vse tako zelo popolno.

Jaz v sebi kričim, pa me nihče ne sliši.

Ne upam si prositi za pomoč.

Podrla bi podobo idealnega bitja. Potem res ne bom vredna, da živim. Zdaj vsaj ne vedo, da nisem vredna. Skrivam se. Pred njimi, pred sabo. Saj sploh ne vem več, pred kom in čim se skrivam.

Vsak dan bolj sem utrujena in vse manj zmorem.

Hudo zboli mama. Zdravniki pravijo, da ji ni pomoči. To je kaplja čez rob. Zlomim se. Klečim na kolenih ob potoku in jočem. Jočem na ves glas in prosim Življenje, da mi pomaga. “Ne morem. Ne zmorem! Prosim, prosim, pomagaj!”

Kar naenkrat je vse utihnilo. Še sapica ni več pihljala. Kot bi se vse čakalo na ta trenutek.

Da zmorem prositi, sprejeti.

Vse se je ustavilo, umirilo. Tudi v meni. Zaslišala sem glas – jasen, mogočen, odločen: “Moč je v tebi!”

Fizično sem čutila, kako se je nekaj v meni prelomilo in se obrnilo nazaj v Življenje. Nekaj verjame vame in me varuje, vidi in sprejema takšno kot sem.

Ni potrebno, da sem popolna.

Ni šlo čez noč. Korak za korakom me je vodilo. Včasih sem sledila jasno, drugič opotekajoče, jokajoče, na trenutke sem se ustavila v nejeveri.

Ampak, zdaj sem vsaj upala prositi za pomoč. Upala sem si pokazati svojo ranljivost.  In počasi, počasi sem vse bolj in bolj čutila tisto moč v sebi.

Danes vem, da je ta moč, Moč Srca, in glas, ki me je vodil, šepet Srca.

Zmoreš. Moč je v tebi!



Poezija






Zate